Lagala bi, če bi napisala, da se spomnim svojih dni po porodu, kot bi bilo včeraj. Bolj kot razmišljam za nazaj, bolj ugotavljam, da se ne spomnim veliko. Menim, da je temu pripomogla moja kronična utrujenost, a o tem mogoče kdaj drugič.
V prvih mesecih sem veliko raziskovala zakaj dojenček joka, kaj mu je in kako mu lahko pomagam. Počutila sem se čisto nemočno in v glavi odštevala dneve do njegovega tretjega meseca starosti, ko naj bi bilo joka manj. Res je, da sem z vsakim mesecem opazila manj joka in moji dnevi so postali lažji, saj sem začela spoznavati svojega sina in njegove potrebe.
Dojenčki se izmed vseh sesalcev na svetu, rodijo najmanj razviti in ravno zaradi tega so zelo občutljivi. Pomislite na življenje v maternici – v tem svetu dojenček ne pozna mraza, vročine, hrupa, močne svetlobe, lakote, nevarnosti ali nelagodja. V »maminem trebuščku« je vse popolno, ker je narava poskrbela za to. Ko se otrok rodi, ga navadno že takoj zableščijo bolnišnične luči, ki znajo biti precej močne. Hitro se potolaži na mamini dojki, ampak kmalu sledi rutinsko tehtanje, merjenje in navadno se nato znajdejo v naročju očeta, saj morejo mamico mogoče še »zašiti«. Dojenčki potrebujejo veliko mero razumevanja in možnost počasnega adaptiranja na svet. Zelo hitro se odzovejo na »nevarnost« in to jim predstavlja vsak nov zvok, vsaka nova izkušnja ter vsaka neznana situacija.
Če vaš dojenček joka, preverite ali:
- mu je vroče,
- mu je mrzlo,
- je svetloba premočna,
- je lačen,
- ima polulano ali pokakano pleničko,
- je utrujen (beri: znaki utrujenosti pri dojenčku),
- je prehrupno.
Vsak mesec vam bo prinesel večjo mero zaupanja vase in prepoznavanja otrokovih potreb. Tudi otroški joki se med sabo razlikujejo. Vedeli boste, kdaj je lačen, kdaj utrujen ali kdaj izraža svoje nezadovoljstvo. Mogoče boste kdaj slišali, da dojenčki jokajo, ker krepijo pljuča. Prosim, da se takrat nasmehnete in stisnete v naročje vašega otroka. Vi ste vse, kar ima.
