Dojenčki se izmed vseh sesalcev na svetu, rodijo najmanj razviti in ravno zaradi tega so zelo občutljivi.
Pomislite na življenje v maternici – v tem svetu dojenček ne pozna mraza, vročine, hrupa, močne
svetlobe, lakote, nevarnosti ali nelagodja. V »maminem trebuščku« je vse popolno, ker je narava
poskrbela za to. Ko se otrok rodi, ga navadno že takoj zableščijo bolnišnične luči, ki znajo biti precej
močne. Hitro se potolaži na mamini dojki, ampak kmalu sledi rutinsko tehtanje, merjenje in navadno
se nato znajdejo v naročju očeta, saj morejo mamico mogoče še »zašiti«. Dojenčki potrebujejo veliko
mero razumevanja in možnost počasnega adaptiranja na svet. Zelo hitro se odzovejo na »nevarnost«
in to jim predstavlja vsak nov zvok, vsaka nova izkušnja ter vsaka neznana situacija.